Družba iz Šolskega dvorišča: spregledani vidiki šole v času digitalizacije
Barbara Turk Niskač, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije • Teja Močnik, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije
*Prispevek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 16.5.2020.
V času epidemije se je z omejitvijo fizičnega gibanja in medvrstniškega druženja ter selitvijo šolskih aktivnosti v digitalno sfero korenito spremenilo življenje šole, življenje družin ter družabno življenje otrok. Šolanje od doma je vzpostavilo zahtevo po novi družinski razporeditvi časa, hkrati z digitaliziranim učnim procesom, ki poteka na spletu od doma, pa je javnost z velikim korakom vstopila v zasebnost in zasebnost je obenem postala javna. Poleg zaščite zasebnosti posameznikov in zagotovitve varnosti na spletu, se je, z nenadno popolno digitalizacijo šole v ospredje postavilo tudi vprašanje o šoli kot socializacijski ustanovi. Vprašanje, ki mu je bilo doslej posvečene premalo pozornosti, poraja razmišljanje o tem, kakšna je vloga šole onkraj učnega kurikula.
Šola, družba v malem
V kaj bo zrasla in se razvila družba, je pogosto odvisno prav od institucije šole, zato je njen pomen mnogo večji, kakor zgolj v nebo vpijoče pridobivanje formalnega znanja. Šola je tudi ali predvsem kolateralno znanje, ki je bistveno za socializacijo posameznikov ter posledično izgradnjo celotne družbe. Šola je prostor za gojenje prijateljstev, druženje, za za zaljubljanje, prostor za nabiranje neformalnih znanj in kompetenc. Je prostor, kjer se odvija medvrstniška pomoč, pa tudi konflikti, ki igrajo pomembno vlogo pri učenju, osamosvajanju in odraščanju. Mnogokrat je šola uteha, celo edini varen prostor, ko gre za zapostavljanje, nezadovoljivo skrb ali družinsko nasilje nad otroki. Šolsko okolje je ravno tako tudi prostor, kjer se vzpostavljajo specifične kulture, v katerih se najdejo in povežejo posamezniki s podobnimi zanimanji in ustvarjalno voljo. Nastajajo klike, včasih pa cele subkulture, ki kar se je zgodovinsko gledano že večkrat zgodilo, lahko pripeljejo tudi do družbenih prevratov. Pri nas so se zlasti v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja predvsem v okviru klubskih scen tudi v šolah formirale različne glasbene skupine, ki so preko glasbe in besedil sporočale svoje nezadovoljstvo z obstoječimi družbenimi in političnimi strukturami - na ta način so denimo Pankrti pustili neizbrisen pečat v zgodovini Gimnazije Moste, hkrati pa s svojim delovanjem presegli lokalno okolje. Kot v svoji doktorski disertaciji o reteški osnovnošolski glasbeni skupini prikaže ena od avtoric pričujočega članka, pri tem ni toliko pomembna ambicija, kakor pa spoznanje, da ima oblikovanje in sodelovanje v šolskem bendu izjemno vlogo v procesu odraščanja, iskanju samega sebe, vključevanju posameznika v širšo družbo. Šolsko občinstvo je prva možnost, kjer se bend lahko javno predstavi, kjer posamezniki dobijo svojo potrditev in prve oboževalce, četudi izvedejo en sam, prvi in zadnji javni nastop v šolski telovadnici. Še zlasti pa je pri tem pomembno celotno ozadje, priprave in angažma, vaje, na katerih se, med skupino posameznikov, ki jih je povezala šola, krepijo prijateljstva in odvijajo pogovori o glasbi, predvsem pa še o vsem onstran tega.
Gradniki šolske skupnosti
V šoli nisi sam. Vsak šolar, z vsemi svojimi fizičnimi, emocionalnimi in socialnimi predispozicijami, je gradnik skupnosti, ta pa nastaja, ko so otroci skupaj med poukom, odmori, v prvi triadi osnovne šole tudi v jutranjem varstvu in podaljšanem bivanju. Ves ta čas otrokom omogoča številne stike. Izkoriščajo jih za domišljijske igre, igre z vlogami, igre besed, miselne igre, skupinske igre z žogo in gibanjem po prostoru ter za skupinsko oponašanje plesnih gibov, ki se jih naučijo preko spletnih aplikacij kot je denimo TikTok. Starejši se družijo pri skupnem učenju, v šolskih knjižnicah, na kosilu. Otroci subverzivno najdejo čas za tkanje vezi ter preizkušanje meja tudi v vmesnih prostorih, npr. med čakanjem, da se odprejo šolska vrata, v vrsti za kosilo ali ob odhodu v telovadnico. Ob tem razvijajo fizične in socialne veščine, smisel za sodelovanje, ter predelujejo celoten spekter čustev. Vsi ti drobci, ki sestavljajo vsakodnevne izkušnje otrok, vključujejo druženje, konflikte, zabavo, frustracije ter zadovoljstvo.
Tudi pot v šolo in na interesne dejavnosti je za marsikaterega otroka čas, ki ga preživi v družbi prijateljev. Čas, ki ga imajo otroci le zase, izven nadzora odraslih. Otroci višjih razredov imajo svoje točke, kjer se zadržujejo po šoli, gredo skupaj na sprehod ali v trgovino, kjer si kupijo prigrizek ali pijačo. Čeprav se ob tem, po besedah ene izmed petošolk, »sam pogovarjamo in se tko hecamo pa tko«, so vse to pomembni gradniki odraščanja in razvijanja avtonomije posameznika. Kulturni, naravoslovni, športni dnevi, letovanja in zimovanja, so odmik od klasičnega pouka, hkrati pa nov izziv za socialne interakcije, ko se je potrebno odločiti, kdo bo s kom sedel na avtobusu, kdo bo s kom bival v sobi, kar v mreži odnosov, ki se pletejo v razredu, ni nepomembno. Po drugi strani bi morala imeti šola ključno vlogo pri vzpostavljanju enakih možnosti. Eden izmed teh vidikov so raznolike brezplačne interesne dejavnosti - za marsikaterega otroka edini način, da ob siceršnji poplavi plačljivih komercialnih prostočasnih aktivnosti razvija svoja zanimanja tudi izven šolskega kurikula.
Selitev celotnega šolanja na digitalno raven tako predstavlja predvsem preizkus za vsa tista znanja in veščine, ki jih ima šola za »socialno opismenjevanje« posameznikov.
Digitalizirano šolanje
Razred vzpostavlja fizično skupnost in ta skupnost je družba v malem, s svojo hierarhijo, svojimi povezavami in odkloni, ki se jih otrok uči obvladovati v času, ki ga skupaj z ostalimi sovrstniki prebije v šoli. Uči se ravnanj, vedenj, ki so primerna in pričakovana, ko gre za sodelovanje v skupnosti, uči neposrednih soočanj in reakcij. Časa v šolski ustanovi ni mogoče tako preprosto izklopiti, kot to lahko storimo s programom po zaključeni video konferenci. Poleg tega pa je, po raziskavi ene od avtoric pričujočega članka, fizično doživljanje ter fizični stik zlasti za mlajše otroke nepogrešljiva oblika medvrstniškega druženja in bivanja sploh. Za svoje najljubše šolske prostore so denimo osemletniki izpostavili telovadnico in igrišče, ker tam lahko, kot so povedali: »tečemo lahk, pa se igram z gumitvistom, pa različne igre, pa tud, ker je ogromn prostora«, ker »lahko tam delamo največ stvari«, »kar hočmo se igramo«.
Čeprav že nekaj časa živimo v digitaliziranem svetu, je radikalna, z epidemijo pogojena digitalizacija šolo pravzaprav presenetila in jo našla nepripravljeno. Pri tem v oči bijeta predvsem dva razloga: prvi je v tem, da šola v osnovi ni digitalna institucija, saj je izkušnja šole masivna. Drugi razlog pa korenini v premajhni pozornosti, ki jo je doslej šola namenjala digitalnim tehnologijam in vsebinam: učenju digitalnih tehnologij in vsebin je namenjeno premajhno število ur, šolsko osebje je preskromno usposobljeno za tovrstno poučevanje, večkrat se zgodi, da učenci pri tem presegajo učitelje, hkrati pa otroci vseeno nimajo dovolj znanj in izkušenj, kako v tem svetu varno operirati. V tem je šola dokaj zastarela, kajti digitalno znanje, obvladovanje veščin, predvsem pa uporaba interneta, iskanje podatkov, sodelovanje v spletnih skupnostih, puščanje svojih sledi na spletu in dovzetnost za zlorabe, vse to je vsaj tako bazično znanje, kakor sta učenje matematike in materinščine. A imeti predmet ali več na to temo, kar bi moralo biti nujno že v siceršnjih okoliščinah, še zdaleč ni isto, kakor, domala čez noč prenesti celotno šolanje na digitalno raven, pogojeno z delom doma. Šolanje od doma je tako v tem kratkem času že razkrilo številne slabosti, poleg tega, da mnogi starši niso dovolj usposobljeni za vodenje otroka skozi učni proces, predstavlja to zanje tudi dodatno breme, hkrati pa se še poglablja družbena neenakost, kar je skregano z osnovnim poslanstvom šole, ki naj bi temeljilo na enakopravnosti in pravičnosti. V položaju šolanja od doma le okrepljena učiteljska intuicija lahko zazna zagate, travme in družinske težave ter najde ustrezne rešitve, s katerimi bi tudi na daljavo lahko prebrodili težave, po drugi strani pa je potrebno še več angažmaja, da bi šolsko delo doma približali tudi učencem, ki so že doslej potrebovali več pozornosti, dodatno učno pomoč, spodbudo in motivacijo. Pri pouku na daljavo se otroci učijo zgolj predpisano snov, nabirajo znanje za ocene, se formalno izobražujejo. V učnem procesu doma je vsak sam, gre pravzaprav za družbeni eksperiment atomizacije učenja. Šola nima druge vloge, kot posredovanje in preverjanje predpisanega znanja. Kar so otroci v klasični šoli osvojili izven tega, v svoji skupnosti vrstnikov, za vse to je na spletu, v osami in krogu domačih veliko manj možnosti ali pa je celo onemogočeno.
Nove oblike discipliniranja
Šola je vedno delovala tudi kot institucija discipliniranja otrok in družine. Izkušnja pohajanja, druženja in proste igre otrok v družbi vrstnikov, je ena od zadnjih izkušenj, ki se še izogiba nadzoru odraslih (in algoritmov), vendar pa se je v izrednih razmerah, hkratno s povečanjem časa, ki ga otroci preživijo na spletu, tudi ta močno zreducirala. Fizično atomizirani, a digitalno povezani otroci ne morejo igrati skupinskih športov, kot je nogomet ali se sprehajati v družbi vrstnikov, ne da bi jih kdorkoli nadzoroval.
Na eni strani se torej briše izkušnja neposrednega druženja, na drugi strani pa se z digitalizacijo potencira čas, ki ga otroci preživijo v virtualnem svetu. S tem se sama šola podjarmlja novim oblikam discipliniranja in nadzora ter komodifikacije otroštva, algoritmom, ki nenehno črpajo brezplačne podatke o vedenju uporabnikov, s katerimi spletni velikani, kot so Google, Facebook, Apple, Microsoft, ustvarjajo enormne dobičke. Tudi Human Rights Watch opozarja, da številna orodja, ki se jih poslužujemo za šolanje preko spleta zbirajo, hranijo in posredujejo naprej širok spekter podatkov o otroku ter omogočajo vsiljiv nadzor, pogosto brez vednosti in privolitve staršev. Spletna anketa, ki jo je ena izmed avtoric prispevka izvedla med 6.4. in 30.4.2020 in v kateri je sodelovalo 359 staršev osnovnošolskih otrok iz vse Slovenije, sicer ne kaže, da bi sam pomen digitalnih tehnologij in vsebin v družinskem življenju med epidemijo prevladal, a podatki odražajo oceno staršev, torej je povsem mogoče, da bi informacije, ki bi jih posredovali otroci sami, predvsem od druge triade dalje, morda pokazale na drugačno stanje. Še vedno so pri preživljanju prostega časa izpostavljene in visoko vrednotene aktivnosti zunaj, se je pa drastično skrčilo neposredno druženje otrok z vrstniki. Zanimivo je tudi, kako so starši ocenili čas, ki ga otrok posveča učenju in delu za šolo, če izvzamemo čas, ki ga otroci namenijo pouku na daljavo. Velik delež staršev je ocenil, da otroci učenju posvetijo manj časa kot pred epidemijo. To kaže, da šola, ki je tradicionalno imela nadzor v procesu pridobivanja znanja, tega pravzaprav izgublja. Vlogo učiteljev si delijo otrokove osebe v domačem okolju, pri čemer pa gre za vprašanje njihove kompetentnosti, integritete in avtoritete glede sodelovanja pri šolanju doma. Medtem ko Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ocenjuje, da pouk na daljavo poteka »relativno uspešno«, doslej ni razkrilo podatkov, na podlagi katerih so podali svojo oceno. Medtem ko se nekateri otroci vračajo v šolske klopi, pa se za učence od 4. do 8. razreda pouk na daljavo nadaljuje do konca šolskega leta. Poleg tega je MIZŠ že napovedalo, da bo tudi jeseni pouk potekal v kombinaciji pouka na daljavo, kar je zaskrbljujoče.
Čas, ki ga otroci preživijo v šoli ni zanemarljiv. V tem času se otroci od malčkov postopoma preoblikujejo v prednajstnike, nato najstnike in v odrasle. Šola kot skupek formalnih in neformalnih znanj ter vseh medvrstniških izkušenj gnete osebnosti, ki naj bi bile pripravljene samostojno delovati v družbi ter jo hkrati soustvarjati. Ljudje smo družbena bitja, torej je v odraščanju neposreden stik z vrstniki in pomembnimi odraslimi nenadomestljiv. Zgolj tehnološke rešitve zato ne utemeljujejo ukrepov MIZŠ, če ti ob tem zanemarjajo psiho-socialni razvoj otrok in mladostnikov. Ob tem imajo strgani trakovi na igriščih in tihotapljenje žog na odročne travnike še posebej jasno sporočilo.
Družba iz Šolskega dvorišča: spregledani vidiki šole v času digitalizacije
Barbara Turk Niskač, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije • Teja Močnik, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije
*Prispevek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 16.5.2020.
V času epidemije se je z omejitvijo fizičnega gibanja in medvrstniškega druženja ter selitvijo šolskih aktivnosti v digitalno sfero korenito spremenilo življenje šole, življenje družin ter družabno življenje otrok. Šolanje od doma je vzpostavilo zahtevo po novi družinski razporeditvi časa, hkrati z digitaliziranim učnim procesom, ki poteka na spletu od doma, pa je javnost z velikim korakom vstopila v zasebnost in zasebnost je obenem postala javna. Poleg zaščite zasebnosti posameznikov in zagotovitve varnosti na spletu, se je, z nenadno popolno digitalizacijo šole v ospredje postavilo tudi vprašanje o šoli kot socializacijski ustanovi. Vprašanje, ki mu je bilo doslej posvečene premalo pozornosti, poraja razmišljanje o tem, kakšna je vloga šole onkraj učnega kurikula.
Šola, družba v malem
V kaj bo zrasla in se razvila družba, je pogosto odvisno prav od institucije šole, zato je njen pomen mnogo večji, kakor zgolj v nebo vpijoče pridobivanje formalnega znanja. Šola je tudi ali predvsem kolateralno znanje, ki je bistveno za socializacijo posameznikov ter posledično izgradnjo celotne družbe. Šola je prostor za gojenje prijateljstev, druženje, za za zaljubljanje, prostor za nabiranje neformalnih znanj in kompetenc. Je prostor, kjer se odvija medvrstniška pomoč, pa tudi konflikti, ki igrajo pomembno vlogo pri učenju, osamosvajanju in odraščanju. Mnogokrat je šola uteha, celo edini varen prostor, ko gre za zapostavljanje, nezadovoljivo skrb ali družinsko nasilje nad otroki. Šolsko okolje je ravno tako tudi prostor, kjer se vzpostavljajo specifične kulture, v katerih se najdejo in povežejo posamezniki s podobnimi zanimanji in ustvarjalno voljo. Nastajajo klike, včasih pa cele subkulture, ki kar se je zgodovinsko gledano že večkrat zgodilo, lahko pripeljejo tudi do družbenih prevratov. Pri nas so se zlasti v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja predvsem v okviru klubskih scen tudi v šolah formirale različne glasbene skupine, ki so preko glasbe in besedil sporočale svoje nezadovoljstvo z obstoječimi družbenimi in političnimi strukturami - na ta način so denimo Pankrti pustili neizbrisen pečat v zgodovini Gimnazije Moste, hkrati pa s svojim delovanjem presegli lokalno okolje. Kot v svoji doktorski disertaciji o reteški osnovnošolski glasbeni skupini prikaže ena od avtoric pričujočega članka, pri tem ni toliko pomembna ambicija, kakor pa spoznanje, da ima oblikovanje in sodelovanje v šolskem bendu izjemno vlogo v procesu odraščanja, iskanju samega sebe, vključevanju posameznika v širšo družbo. Šolsko občinstvo je prva možnost, kjer se bend lahko javno predstavi, kjer posamezniki dobijo svojo potrditev in prve oboževalce, četudi izvedejo en sam, prvi in zadnji javni nastop v šolski telovadnici. Še zlasti pa je pri tem pomembno celotno ozadje, priprave in angažma, vaje, na katerih se, med skupino posameznikov, ki jih je povezala šola, krepijo prijateljstva in odvijajo pogovori o glasbi, predvsem pa še o vsem onstran tega.
Gradniki šolske skupnosti
V šoli nisi sam. Vsak šolar, z vsemi svojimi fizičnimi, emocionalnimi in socialnimi predispozicijami, je gradnik skupnosti, ta pa nastaja, ko so otroci skupaj med poukom, odmori, v prvi triadi osnovne šole tudi v jutranjem varstvu in podaljšanem bivanju. Ves ta čas otrokom omogoča številne stike. Izkoriščajo jih za domišljijske igre, igre z vlogami, igre besed, miselne igre, skupinske igre z žogo in gibanjem po prostoru ter za skupinsko oponašanje plesnih gibov, ki se jih naučijo preko spletnih aplikacij kot je denimo TikTok. Starejši se družijo pri skupnem učenju, v šolskih knjižnicah, na kosilu. Otroci subverzivno najdejo čas za tkanje vezi ter preizkušanje meja tudi v vmesnih prostorih, npr. med čakanjem, da se odprejo šolska vrata, v vrsti za kosilo ali ob odhodu v telovadnico. Ob tem razvijajo fizične in socialne veščine, smisel za sodelovanje, ter predelujejo celoten spekter čustev. Vsi ti drobci, ki sestavljajo vsakodnevne izkušnje otrok, vključujejo druženje, konflikte, zabavo, frustracije ter zadovoljstvo.
Tudi pot v šolo in na interesne dejavnosti je za marsikaterega otroka čas, ki ga preživi v družbi prijateljev. Čas, ki ga imajo otroci le zase, izven nadzora odraslih. Otroci višjih razredov imajo svoje točke, kjer se zadržujejo po šoli, gredo skupaj na sprehod ali v trgovino, kjer si kupijo prigrizek ali pijačo. Čeprav se ob tem, po besedah ene izmed petošolk, »sam pogovarjamo in se tko hecamo pa tko«, so vse to pomembni gradniki odraščanja in razvijanja avtonomije posameznika. Kulturni, naravoslovni, športni dnevi, letovanja in zimovanja, so odmik od klasičnega pouka, hkrati pa nov izziv za socialne interakcije, ko se je potrebno odločiti, kdo bo s kom sedel na avtobusu, kdo bo s kom bival v sobi, kar v mreži odnosov, ki se pletejo v razredu, ni nepomembno. Po drugi strani bi morala imeti šola ključno vlogo pri vzpostavljanju enakih možnosti. Eden izmed teh vidikov so raznolike brezplačne interesne dejavnosti - za marsikaterega otroka edini način, da ob siceršnji poplavi plačljivih komercialnih prostočasnih aktivnosti razvija svoja zanimanja tudi izven šolskega kurikula.
Selitev celotnega šolanja na digitalno raven tako predstavlja predvsem preizkus za vsa tista znanja in veščine, ki jih ima šola za »socialno opismenjevanje« posameznikov.
Digitalizirano šolanje
Razred vzpostavlja fizično skupnost in ta skupnost je družba v malem, s svojo hierarhijo, svojimi povezavami in odkloni, ki se jih otrok uči obvladovati v času, ki ga skupaj z ostalimi sovrstniki prebije v šoli. Uči se ravnanj, vedenj, ki so primerna in pričakovana, ko gre za sodelovanje v skupnosti, uči neposrednih soočanj in reakcij. Časa v šolski ustanovi ni mogoče tako preprosto izklopiti, kot to lahko storimo s programom po zaključeni video konferenci. Poleg tega pa je, po raziskavi ene od avtoric pričujočega članka, fizično doživljanje ter fizični stik zlasti za mlajše otroke nepogrešljiva oblika medvrstniškega druženja in bivanja sploh. Za svoje najljubše šolske prostore so denimo osemletniki izpostavili telovadnico in igrišče, ker tam lahko, kot so povedali: »tečemo lahk, pa se igram z gumitvistom, pa različne igre, pa tud, ker je ogromn prostora«, ker »lahko tam delamo največ stvari«, »kar hočmo se igramo«.
Čeprav že nekaj časa živimo v digitaliziranem svetu, je radikalna, z epidemijo pogojena digitalizacija šolo pravzaprav presenetila in jo našla nepripravljeno. Pri tem v oči bijeta predvsem dva razloga: prvi je v tem, da šola v osnovi ni digitalna institucija, saj je izkušnja šole masivna. Drugi razlog pa korenini v premajhni pozornosti, ki jo je doslej šola namenjala digitalnim tehnologijam in vsebinam: učenju digitalnih tehnologij in vsebin je namenjeno premajhno število ur, šolsko osebje je preskromno usposobljeno za tovrstno poučevanje, večkrat se zgodi, da učenci pri tem presegajo učitelje, hkrati pa otroci vseeno nimajo dovolj znanj in izkušenj, kako v tem svetu varno operirati. V tem je šola dokaj zastarela, kajti digitalno znanje, obvladovanje veščin, predvsem pa uporaba interneta, iskanje podatkov, sodelovanje v spletnih skupnostih, puščanje svojih sledi na spletu in dovzetnost za zlorabe, vse to je vsaj tako bazično znanje, kakor sta učenje matematike in materinščine. A imeti predmet ali več na to temo, kar bi moralo biti nujno že v siceršnjih okoliščinah, še zdaleč ni isto, kakor, domala čez noč prenesti celotno šolanje na digitalno raven, pogojeno z delom doma. Šolanje od doma je tako v tem kratkem času že razkrilo številne slabosti, poleg tega, da mnogi starši niso dovolj usposobljeni za vodenje otroka skozi učni proces, predstavlja to zanje tudi dodatno breme, hkrati pa se še poglablja družbena neenakost, kar je skregano z osnovnim poslanstvom šole, ki naj bi temeljilo na enakopravnosti in pravičnosti. V položaju šolanja od doma le okrepljena učiteljska intuicija lahko zazna zagate, travme in družinske težave ter najde ustrezne rešitve, s katerimi bi tudi na daljavo lahko prebrodili težave, po drugi strani pa je potrebno še več angažmaja, da bi šolsko delo doma približali tudi učencem, ki so že doslej potrebovali več pozornosti, dodatno učno pomoč, spodbudo in motivacijo. Pri pouku na daljavo se otroci učijo zgolj predpisano snov, nabirajo znanje za ocene, se formalno izobražujejo. V učnem procesu doma je vsak sam, gre pravzaprav za družbeni eksperiment atomizacije učenja. Šola nima druge vloge, kot posredovanje in preverjanje predpisanega znanja. Kar so otroci v klasični šoli osvojili izven tega, v svoji skupnosti vrstnikov, za vse to je na spletu, v osami in krogu domačih veliko manj možnosti ali pa je celo onemogočeno.
Nove oblike discipliniranja
Šola je vedno delovala tudi kot institucija discipliniranja otrok in družine. Izkušnja pohajanja, druženja in proste igre otrok v družbi vrstnikov, je ena od zadnjih izkušenj, ki se še izogiba nadzoru odraslih (in algoritmov), vendar pa se je v izrednih razmerah, hkratno s povečanjem časa, ki ga otroci preživijo na spletu, tudi ta močno zreducirala. Fizično atomizirani, a digitalno povezani otroci ne morejo igrati skupinskih športov, kot je nogomet ali se sprehajati v družbi vrstnikov, ne da bi jih kdorkoli nadzoroval.
Na eni strani se torej briše izkušnja neposrednega druženja, na drugi strani pa se z digitalizacijo potencira čas, ki ga otroci preživijo v virtualnem svetu. S tem se sama šola podjarmlja novim oblikam discipliniranja in nadzora ter komodifikacije otroštva, algoritmom, ki nenehno črpajo brezplačne podatke o vedenju uporabnikov, s katerimi spletni velikani, kot so Google, Facebook, Apple, Microsoft, ustvarjajo enormne dobičke. Tudi Human Rights Watch opozarja, da številna orodja, ki se jih poslužujemo za šolanje preko spleta zbirajo, hranijo in posredujejo naprej širok spekter podatkov o otroku ter omogočajo vsiljiv nadzor, pogosto brez vednosti in privolitve staršev. Spletna anketa, ki jo je ena izmed avtoric prispevka izvedla med 6.4. in 30.4.2020 in v kateri je sodelovalo 359 staršev osnovnošolskih otrok iz vse Slovenije, sicer ne kaže, da bi sam pomen digitalnih tehnologij in vsebin v družinskem življenju med epidemijo prevladal, a podatki odražajo oceno staršev, torej je povsem mogoče, da bi informacije, ki bi jih posredovali otroci sami, predvsem od druge triade dalje, morda pokazale na drugačno stanje. Še vedno so pri preživljanju prostega časa izpostavljene in visoko vrednotene aktivnosti zunaj, se je pa drastično skrčilo neposredno druženje otrok z vrstniki. Zanimivo je tudi, kako so starši ocenili čas, ki ga otrok posveča učenju in delu za šolo, če izvzamemo čas, ki ga otroci namenijo pouku na daljavo. Velik delež staršev je ocenil, da otroci učenju posvetijo manj časa kot pred epidemijo. To kaže, da šola, ki je tradicionalno imela nadzor v procesu pridobivanja znanja, tega pravzaprav izgublja. Vlogo učiteljev si delijo otrokove osebe v domačem okolju, pri čemer pa gre za vprašanje njihove kompetentnosti, integritete in avtoritete glede sodelovanja pri šolanju doma. Medtem ko Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ocenjuje, da pouk na daljavo poteka »relativno uspešno«, doslej ni razkrilo podatkov, na podlagi katerih so podali svojo oceno. Medtem ko se nekateri otroci vračajo v šolske klopi, pa se za učence od 4. do 8. razreda pouk na daljavo nadaljuje do konca šolskega leta. Poleg tega je MIZŠ že napovedalo, da bo tudi jeseni pouk potekal v kombinaciji pouka na daljavo, kar je zaskrbljujoče.
Čas, ki ga otroci preživijo v šoli ni zanemarljiv. V tem času se otroci od malčkov postopoma preoblikujejo v prednajstnike, nato najstnike in v odrasle. Šola kot skupek formalnih in neformalnih znanj ter vseh medvrstniških izkušenj gnete osebnosti, ki naj bi bile pripravljene samostojno delovati v družbi ter jo hkrati soustvarjati. Ljudje smo družbena bitja, torej je v odraščanju neposreden stik z vrstniki in pomembnimi odraslimi nenadomestljiv. Zgolj tehnološke rešitve zato ne utemeljujejo ukrepov MIZŠ, če ti ob tem zanemarjajo psiho-socialni razvoj otrok in mladostnikov. Ob tem imajo strgani trakovi na igriščih in tihotapljenje žog na odročne travnike še posebej jasno sporočilo.