Nevednost je lepa čednost: Neodgovorjena vprašanja ob pouku na daljavo
Barbara Turk Niskač, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije
*Prispevek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 16.1.2021
Pandemija je na področju izobraževanja zgolj pospešila procese digitalizacije, ki so se nakazovali že nekaj časa. Zelena in digitalna preobrazba Evrope je med prednostnimi nalogami Evropske komisije v naslednjih letih. Odločevalci zatrjujejo, da če želimo iti v korak s časom in biti konkurenčni, je digitalna preobrazba izobraževanja neizbežna. Kljub temu, da stroka, ki se ukvarja z otroki, kot so pedagogi, psihologi, pediatri in pedopsihiatri opozarjajo, da na dolgi rok izolacija in pouk na daljavo negativno vplivata na psiho-fizični razvoj otrok in mladostnikov, lahko torej v prihodnosti pričakujemo tendence po vpeljevanju inovativnih hibridnih učnih modelov ter kombinacijo pouka na daljavo in pouka v učilnicah.
Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) je ob pandemiji priporočal naj bo zapiranje šol uporabljeno kot skrajna možnost, saj negativni vplivi zaprtja šol na otroke, predvsem na njihovo fizično stanje, duševno zdravje in izobraževanje ne odtehtajo koristi. Pa vendar je bila Slovenija ena izmed držav, ki je v danih okoliščinah hitro prešla na pouk na daljavo in ga tudi izvaja daljše obdobje. Vedno bolj je jasno, da gre pri tem predvsem za politično odločitev, pri kateri pa se odločevalci ne ravnajo po principu delovanja v največjo korist otroka, temveč se zdi, da pod krinko epidemiološke slike delujejo v interesu tehnoloških korporacij.
Pri tem pa si v družbi nismo vzeli časa za premislek, kaj pravzaprav stoji za opevanimi tehnološkimi rešitvami, ki nas z vidika sposobnosti in usposobljenosti za izobraževanje na daljavo bojda postavljajo v sam svetovni vrh. Nekatera pomembna vprašanja ostajajo neodgovorjena, ker vprašanj pravzaprav nikoli nismo zastavili. Pri tem pa si ne bi smeli dovoliti izgovora, da se ob kriznih razmerah skozi zadnja vrata pač rado vsili pogoje, na katere v normalnih okoliščinah ljudje ne bi pristali.
Poigrajmo se s številkami
V lanskem šolskem letu je osnovne šole obiskovalo 187.525 učenk in učencev, srednje šole pa 73.225 dijakinj in dijakov. Radi se pohvalimo, da smo v letošnjem letu uspeli vsem zagotoviti potrebno opremo za pouk na daljavo. V praksi si seveda nekateri otroci delijo opremo s starši in sorojenci, uporabljajo pametne telefone ali pa so v dobrodelnih akcijah v dar dobili že odsluženo računalniško opremo. Pa vendarle ostanimo pri predpostavki, da bi v kolikor bi res želeli uspešno izvedbo pouka na daljavo, glede na lansko statistiko števila šolajočih otrok in mladostnikov potrebovali 260.750 tablic in računalnikov, če pri tem izvzamemo število računalnikov, ki so si jih za delo na domu učitelji pogosto morali kupiti celo na lastno pest.
Idealno razumevanje izobrazbe predpostavlja, da izobraževanje razvija tudi kritično mišljenje, splošno razgledanost in širino duha. Vendar pa se zdi, da je razsvetljenskemu projektu emancipacije znanja nadvladal tehnokratski um. Za hip potegnemo vzporednico z obdobjem po drugi svetovni vojni, ki je prav tako predstavljalo preskok v tehnološkem napredku. Bilo je obdobje pospešene industrializacije in elektrifikacije. Če prelistamo revijo za otroke in mladino iz tedanjega časa vidimo, da so bila nova spoznanja v tehnološkem napredku dostopna tudi šolarjem. V reviji najdemo nazorne razlage, kako deluje jedrska elektrarna, kako deluje elektromotor, radio in televizor. Dostopno pa ni bilo le zanje, otroke in mladino se je spodbujalo, da si najnovejše tehnološke pridobitve naredijo kar sami: Model elektromotorja za vsakega, Tranzistorski sprejemnik za vsakogar, Najpreprostejši radijski sprejemnik, Doma izdelan gramofon so le nekateri izmed prispevkov naredi si sam, ki so zagotovo spodbudili nadobudne glave k razmišljanju in ustvarjanju.
Pa se danes vprašajmo, koliko izmed šolajočih otrok in mladostnikov ve kako deluje internet, računalnik in pametni telefon? Katere snovi se uporabljajo za proizvodnjo ekranov na dotik, kje jih pridobivajo in na kakšen način? Kje pridobivajo litij za baterije? Kaj se pravzaprav zgodi s tablicami, računalniki in pametnimi telefoni, ko se pokvarijo in romajo na odpad? Kaj pomeni, da vsak šolar za šolanje potrebuje računalniško opremo? Glede na kratko življenjsko dobo lahko predpostavljamo, da bo vsak šolar že v osnovni šoli vsaj enkrat zamenjal prenosnik ali tablico. 260.750 tablic, prenosnikov in računalnikov bo torej kmalu romalo na odpad. Zvezke in učbenike lahko recikliramo, kako pa je z računalniško opremo?
Kobalt in litij: Daleč od srca, daleč od oči
Digitalizacija in nove zelene tehnologije se oglašujejo kot rešitev za razbremenitev okolja, vendar pa ima pridobivanje potrebnih materialov že danes resne ekološke posledice ter vpliva na biotsko raznovrstnost. V Demokratični republiki Kongo, od koder prihaja 60% kobalta na svetovnem trgu, v številnih neurejenih rudnikih delajo tudi otroci, nekateri stari zgolj sedem let. Delajo brez zaščitne opreme, rokavic in mask ter vdihavajo prah, ki lahko povzroči smrtne pljučne bolezni. Odpadne vode iz obratov za predelavo mineralov so speljane v lokalne vire pitne vode. Toda našim šolarjem, ki jim brez kobalta ne bi bilo omogočena uspešna izvedba pouka na daljavo, in katerim zagotavljamo, da je pomembno, da imamo vsi enake možnosti, tega ni potrebno vedeti. Daleč od srca, daleč od oči.
Območje Čila, Argentine in Bolivije predstavlja več kot polovico svetovnih zalog litija. Za njegovo pridobivanje so potrebne ogromne količine vode: za eno tono litija je potrebnih približno 19 hektolitrov vode, kar ima že v tako sušnem podnebju uničujoče ekološke posledice. Na območju puščave Atacama za pridobivanje litija porabijo 65 procentov vode v regiji, tako da jo morajo lokalni kmetje za svoje potrebe že uvažati od drugod. Poleg tega se dogaja, da strupene kemikalije uhajajo iz bazenov za izhlapevanje ter prehajajo v lokalne vire pitne vode. Strokovnjaki ocenjujejo, da bo do leta 2030 na svetovni ravni romalo na odpad skoraj 13 milijonov ton litijevih baterij, medtem ko bo za nove baterije pridobljenih preko 10 milijonov ton litija, kobalta, niklja in mangana. Toda zakaj bi s tem obremenjevali naše šolarje? Zvezke in učbenike bo kmalu povozil čas. Bistveno je, da znajo uporabljati spletne učilnice.
Nevidni tržni mehanizmi
Kar nas pripelje do vprašanja, zakaj za izvedbo pouka na daljavo niso zadostovale Arnesove učilnice, temveč je bilo potrebno, da MIZŠ z Microsoftom podpiše sporazum ter vsem učiteljem in učencem zagotavlja licenčen dostop do Microsoftovih orodij, vključno z videokonferenčnim sistemom Teams. Zakaj Arnes, ki je javni zavod, na svoji spletni strani šolarjem (poskusno) omogoča dostop do Oblaka 365? Vprašanje je še toliko bolj zanimivo, ker to ni edina možna rešitev, obstaja na primer tudi odprtokodni Jitsi, država pa bi lahko zagotovila več sredstev za vzpostavljanje na lastni infrastrukturi temelječih odprtokodnih rešitev ter s tem podpirala digitalno suverenost države.
Med spomladanskim poukom na daljavo je 421 šol oziroma 58000 uporabnikov na osnovnošolski in srednješolski ravni aktivno uporabljalo MS Teams, v jesenskem valu pa se je ta številka še povečala, prav tako se je povečala uporaba videokonferenc preko ZOOMa. Toda če se osredotočimo na Microsoft, je bilo na ravni Evropske unije v zvezi z njegovimi storitvami od leta 2018 že sproženih več nadzornih postopkov, saj Microsoft nekatere podatke zbira brez vednosti uporabnikov, prav tako ni jasno, kaj se dogaja z ogromnim številom zbranih telemetričnih podatkov.
V nemški zvezni državi Hesse, je leta 2019 njen pooblaščenec za varovanje podatkov šolam prepovedal uporabo Microsoftovih orodij. Kljub Microsoftovim zagotovilom, da spoštuje zasebnost svojih uporabnikov, namreč obstaja sum, da do podatkov, ki se shranjujejo v oblaku lahko dostopajo ameriške oblasti. Iz podobnega razloga je francoski pooblaščenec za varovanje podatkov posegel v državno platformo, ki jo Francija gradi za shranjevanje zdravstvenih podatkov na nacionalni ravni in ki je imela podpisano pogodbo z Microsoftom, ter odsvetoval uporabo ameriških podjetij, ki omogočajo shranjevanje podatkov v oblaku.
Evropski nadzornik za varstvo podatkov (EDPS) evropskim institucijam svetuje, naj dobro premislijo preden se odločijo za nakup Microsoftovih produktov, se prej seznanijo s priporočili EDPS ter posvetujejo z informacijskim pooblaščencem, da bi v pogodbi zagotovili primerne ukrepe za zaščito in varstvo podatkov. Če je uporaba Microsoftovih orodij problematična v državnih javnih institucijah, je še toliko bolj vprašljiva v procesu obveznega izobraževanja otrok. Ob prvi prijavi v Office 365 mora učenec podati soglasje, da se lahko s storitvami Office 365 delijo nekateri njegovi osebni podatki. Čeprav se Arnes v svoji politiki zasebnosti zavezuje, da spoštuje zasebnost ter bo osebne podatke, pridobljene s spletno aplikacijo Oblak 365 skrbno varoval in brez privolitve ne bo posredoval tretjim osebam ali uporabil v druge namene, pa istočasno nekaj odstavkov dalje navaja, da Arnes nima vpliva na politiko zasebnosti storitev Office 365. To politiko oblikuje ponudnik storitve podjetje Microsoft.
Postavlja se vprašanje, ali so učenci in njihovi skrbniki seznanjeni s to politiko in ali imajo možnost izbire, da vanjo privolijo ali ne ter kljub morebitni ne-privolitvi še vedno uporabljajo orodja potrebna za pouk na daljavo? Otroci veljajo za ranljivo družbeno skupino, tudi zato konvencija o otrokovih pravicah v 3. členu določa, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi ter zagotavljanje njegove blaginje. Zanimati bi nas torej moralo ne le kaj se dogaja z osebnimi podatki mladoletnikov, temveč tudi kaj vse ostaja v sivi coni, česa vse ne vemo, kar tehnološki giganti vedo o nas ter s tem ustvarjajo dobičke?
Med interesi otrok in korporacij
Pohvalno je, da so nekatere šole učencem ponudile izobraževalne vsebine, ki so jih seznanile z varovanjem osebnih podatkov na spletu, kar bi pravzaprav moralo postati del obveznega kurikula. Nenaslovljeni pa ostajajo tržni mehanizmi delovanja spleta. V digitalnem svetu podatki namreč postajajo del identitete posameznika ter nova oblika valute. Ni naključje, da so med največjimi dobičkarji v času pandemije COVID prav spletni giganti Amazon, Google, Microsoft, Facebook in Apple.
Kot ugotavlja socialna psihologinja Shoshana Zuboff v knjigi The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontier of Power (2019) uporabniki tehnologije (pametnih telefonov, računalnikov in tablic), med katere sodijo tudi otroci, zanje niso potrošniki ali stranke, temveč surovina. Algoritmi namreč nenehno črpajo podatke o izkušnjah uporabnikov. Celotno človekovo življenje od čutenja in dejanj pa vse do preferenc generira vedenjske podatke, ki jih spletni giganti prodajajo v tržne namene ter ustvarjajo dobičke prav zato, ker so jim ti podatki na voljo brezplačno, hkrati pa se povečuje nadzor nad življenjem ljudi, kar Shoshana Zuboff poimenuje nadzorovalni kapitalizem. V tem krasnem novem svetu ljudje ne prodajajo več svoje delovne sile, temveč dobesedno sami sebe v celoti. Od leta 2014 se je v želji po utrditvi svojega položaja v tehnološkem sektorju prav Microsoft najbolj odločno oprijel nadzorovalnega kapitalizma ter si zagotovil nenehen pretok vedenjskih podatkov s sistemom, ki si pogosto brez vednosti uporabnika jemlje pravico za prenos njegovih podatkov na Microsoftove strežnike. Trg je bogato nagradil to usmeritev, vrednost Microsoftovih delnic pa je skočila v nebo.
Zdi se, da je vprašanje blagostanja otrok kot ranljive družbene skupine pri pouku na daljavo v trenutnih okoliščinah zgolj kolateralna škoda. Bistveno je, da se ohranja ekonomski sistem, ki temelji na uničevanju narave ter povečevanju dobičkov in se trenutno seli v digitalni svet. V svetu, ki temelji na povečevanju dobičkov se od otrok ne pričakuje, da bodo znali razmišljati, temveč da bodo na eni strani dobri potrošniki, na drugi strani pa nič več bodoča delovna sila, temveč predvsem - surovina. Če že je digitalna preobrazba neizbežna, je ključno, da se ne zadovoljimo s tem, da znajo učenci uporabljati spletne učilnice in se na tečaju seznanijo z varnostjo na spletu. Vprašanje inovativnih hibridnih učnih modelov ter kombinacije pouka na daljavo in pouka v učilnicah nas oddaljuje od bistva. Izobraževalni sistem bi moral danes v okviru učnega načrta še toliko bolj razvijati kritično razmišljanje, učence podučiti o delovanju tehnologije, jih naučiti veščin programiranja in kodiranja, ter ozaveščati o negativnih vidikih tehnološkega napredka, predvsem o vplivu tehnološkega razvoja in uporabe podatkov na okolje. Poleg ozaveščanja o varni uporabi spleta in varovanju zasebnosti pa je ključno vključiti tudi ozaveščanje o delovanju tržnih mehanizmov in o vlogi podatkov v svetu kapitala. Vsega tega pa se bodo učenci ob postavljanju njihovega blagostanja na prvo mesto najbolj učinkovito naučili v fizičnih in ne virtualnih učilnicah.
Nevednost je lepa čednost: Neodgovorjena vprašanja ob pouku na daljavo
Barbara Turk Niskač, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije
*Prispevek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 16.1.2021
Pandemija je na področju izobraževanja zgolj pospešila procese digitalizacije, ki so se nakazovali že nekaj časa. Zelena in digitalna preobrazba Evrope je med prednostnimi nalogami Evropske komisije v naslednjih letih. Odločevalci zatrjujejo, da če želimo iti v korak s časom in biti konkurenčni, je digitalna preobrazba izobraževanja neizbežna. Kljub temu, da stroka, ki se ukvarja z otroki, kot so pedagogi, psihologi, pediatri in pedopsihiatri opozarjajo, da na dolgi rok izolacija in pouk na daljavo negativno vplivata na psiho-fizični razvoj otrok in mladostnikov, lahko torej v prihodnosti pričakujemo tendence po vpeljevanju inovativnih hibridnih učnih modelov ter kombinacijo pouka na daljavo in pouka v učilnicah.
Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) je ob pandemiji priporočal naj bo zapiranje šol uporabljeno kot skrajna možnost, saj negativni vplivi zaprtja šol na otroke, predvsem na njihovo fizično stanje, duševno zdravje in izobraževanje ne odtehtajo koristi. Pa vendar je bila Slovenija ena izmed držav, ki je v danih okoliščinah hitro prešla na pouk na daljavo in ga tudi izvaja daljše obdobje. Vedno bolj je jasno, da gre pri tem predvsem za politično odločitev, pri kateri pa se odločevalci ne ravnajo po principu delovanja v največjo korist otroka, temveč se zdi, da pod krinko epidemiološke slike delujejo v interesu tehnoloških korporacij.
Pri tem pa si v družbi nismo vzeli časa za premislek, kaj pravzaprav stoji za opevanimi tehnološkimi rešitvami, ki nas z vidika sposobnosti in usposobljenosti za izobraževanje na daljavo bojda postavljajo v sam svetovni vrh. Nekatera pomembna vprašanja ostajajo neodgovorjena, ker vprašanj pravzaprav nikoli nismo zastavili. Pri tem pa si ne bi smeli dovoliti izgovora, da se ob kriznih razmerah skozi zadnja vrata pač rado vsili pogoje, na katere v normalnih okoliščinah ljudje ne bi pristali.
Poigrajmo se s številkami
V lanskem šolskem letu je osnovne šole obiskovalo 187.525 učenk in učencev, srednje šole pa 73.225 dijakinj in dijakov. Radi se pohvalimo, da smo v letošnjem letu uspeli vsem zagotoviti potrebno opremo za pouk na daljavo. V praksi si seveda nekateri otroci delijo opremo s starši in sorojenci, uporabljajo pametne telefone ali pa so v dobrodelnih akcijah v dar dobili že odsluženo računalniško opremo. Pa vendarle ostanimo pri predpostavki, da bi v kolikor bi res želeli uspešno izvedbo pouka na daljavo, glede na lansko statistiko števila šolajočih otrok in mladostnikov potrebovali 260.750 tablic in računalnikov, če pri tem izvzamemo število računalnikov, ki so si jih za delo na domu učitelji pogosto morali kupiti celo na lastno pest.
Idealno razumevanje izobrazbe predpostavlja, da izobraževanje razvija tudi kritično mišljenje, splošno razgledanost in širino duha. Vendar pa se zdi, da je razsvetljenskemu projektu emancipacije znanja nadvladal tehnokratski um. Za hip potegnemo vzporednico z obdobjem po drugi svetovni vojni, ki je prav tako predstavljalo preskok v tehnološkem napredku. Bilo je obdobje pospešene industrializacije in elektrifikacije. Če prelistamo revijo za otroke in mladino iz tedanjega časa vidimo, da so bila nova spoznanja v tehnološkem napredku dostopna tudi šolarjem. V reviji najdemo nazorne razlage, kako deluje jedrska elektrarna, kako deluje elektromotor, radio in televizor. Dostopno pa ni bilo le zanje, otroke in mladino se je spodbujalo, da si najnovejše tehnološke pridobitve naredijo kar sami: Model elektromotorja za vsakega, Tranzistorski sprejemnik za vsakogar, Najpreprostejši radijski sprejemnik, Doma izdelan gramofon so le nekateri izmed prispevkov naredi si sam, ki so zagotovo spodbudili nadobudne glave k razmišljanju in ustvarjanju.
Pa se danes vprašajmo, koliko izmed šolajočih otrok in mladostnikov ve kako deluje internet, računalnik in pametni telefon? Katere snovi se uporabljajo za proizvodnjo ekranov na dotik, kje jih pridobivajo in na kakšen način? Kje pridobivajo litij za baterije? Kaj se pravzaprav zgodi s tablicami, računalniki in pametnimi telefoni, ko se pokvarijo in romajo na odpad? Kaj pomeni, da vsak šolar za šolanje potrebuje računalniško opremo? Glede na kratko življenjsko dobo lahko predpostavljamo, da bo vsak šolar že v osnovni šoli vsaj enkrat zamenjal prenosnik ali tablico. 260.750 tablic, prenosnikov in računalnikov bo torej kmalu romalo na odpad. Zvezke in učbenike lahko recikliramo, kako pa je z računalniško opremo?
Kobalt in litij: Daleč od srca, daleč od oči
Digitalizacija in nove zelene tehnologije se oglašujejo kot rešitev za razbremenitev okolja, vendar pa ima pridobivanje potrebnih materialov že danes resne ekološke posledice ter vpliva na biotsko raznovrstnost. V Demokratični republiki Kongo, od koder prihaja 60% kobalta na svetovnem trgu, v številnih neurejenih rudnikih delajo tudi otroci, nekateri stari zgolj sedem let. Delajo brez zaščitne opreme, rokavic in mask ter vdihavajo prah, ki lahko povzroči smrtne pljučne bolezni. Odpadne vode iz obratov za predelavo mineralov so speljane v lokalne vire pitne vode. Toda našim šolarjem, ki jim brez kobalta ne bi bilo omogočena uspešna izvedba pouka na daljavo, in katerim zagotavljamo, da je pomembno, da imamo vsi enake možnosti, tega ni potrebno vedeti. Daleč od srca, daleč od oči.
Območje Čila, Argentine in Bolivije predstavlja več kot polovico svetovnih zalog litija. Za njegovo pridobivanje so potrebne ogromne količine vode: za eno tono litija je potrebnih približno 19 hektolitrov vode, kar ima že v tako sušnem podnebju uničujoče ekološke posledice. Na območju puščave Atacama za pridobivanje litija porabijo 65 procentov vode v regiji, tako da jo morajo lokalni kmetje za svoje potrebe že uvažati od drugod. Poleg tega se dogaja, da strupene kemikalije uhajajo iz bazenov za izhlapevanje ter prehajajo v lokalne vire pitne vode. Strokovnjaki ocenjujejo, da bo do leta 2030 na svetovni ravni romalo na odpad skoraj 13 milijonov ton litijevih baterij, medtem ko bo za nove baterije pridobljenih preko 10 milijonov ton litija, kobalta, niklja in mangana. Toda zakaj bi s tem obremenjevali naše šolarje? Zvezke in učbenike bo kmalu povozil čas. Bistveno je, da znajo uporabljati spletne učilnice.
Nevidni tržni mehanizmi
Kar nas pripelje do vprašanja, zakaj za izvedbo pouka na daljavo niso zadostovale Arnesove učilnice, temveč je bilo potrebno, da MIZŠ z Microsoftom podpiše sporazum ter vsem učiteljem in učencem zagotavlja licenčen dostop do Microsoftovih orodij, vključno z videokonferenčnim sistemom Teams. Zakaj Arnes, ki je javni zavod, na svoji spletni strani šolarjem (poskusno) omogoča dostop do Oblaka 365? Vprašanje je še toliko bolj zanimivo, ker to ni edina možna rešitev, obstaja na primer tudi odprtokodni Jitsi, država pa bi lahko zagotovila več sredstev za vzpostavljanje na lastni infrastrukturi temelječih odprtokodnih rešitev ter s tem podpirala digitalno suverenost države.
Med spomladanskim poukom na daljavo je 421 šol oziroma 58000 uporabnikov na osnovnošolski in srednješolski ravni aktivno uporabljalo MS Teams, v jesenskem valu pa se je ta številka še povečala, prav tako se je povečala uporaba videokonferenc preko ZOOMa. Toda če se osredotočimo na Microsoft, je bilo na ravni Evropske unije v zvezi z njegovimi storitvami od leta 2018 že sproženih več nadzornih postopkov, saj Microsoft nekatere podatke zbira brez vednosti uporabnikov, prav tako ni jasno, kaj se dogaja z ogromnim številom zbranih telemetričnih podatkov.
V nemški zvezni državi Hesse, je leta 2019 njen pooblaščenec za varovanje podatkov šolam prepovedal uporabo Microsoftovih orodij. Kljub Microsoftovim zagotovilom, da spoštuje zasebnost svojih uporabnikov, namreč obstaja sum, da do podatkov, ki se shranjujejo v oblaku lahko dostopajo ameriške oblasti. Iz podobnega razloga je francoski pooblaščenec za varovanje podatkov posegel v državno platformo, ki jo Francija gradi za shranjevanje zdravstvenih podatkov na nacionalni ravni in ki je imela podpisano pogodbo z Microsoftom, ter odsvetoval uporabo ameriških podjetij, ki omogočajo shranjevanje podatkov v oblaku.
Evropski nadzornik za varstvo podatkov (EDPS) evropskim institucijam svetuje, naj dobro premislijo preden se odločijo za nakup Microsoftovih produktov, se prej seznanijo s priporočili EDPS ter posvetujejo z informacijskim pooblaščencem, da bi v pogodbi zagotovili primerne ukrepe za zaščito in varstvo podatkov. Če je uporaba Microsoftovih orodij problematična v državnih javnih institucijah, je še toliko bolj vprašljiva v procesu obveznega izobraževanja otrok. Ob prvi prijavi v Office 365 mora učenec podati soglasje, da se lahko s storitvami Office 365 delijo nekateri njegovi osebni podatki. Čeprav se Arnes v svoji politiki zasebnosti zavezuje, da spoštuje zasebnost ter bo osebne podatke, pridobljene s spletno aplikacijo Oblak 365 skrbno varoval in brez privolitve ne bo posredoval tretjim osebam ali uporabil v druge namene, pa istočasno nekaj odstavkov dalje navaja, da Arnes nima vpliva na politiko zasebnosti storitev Office 365. To politiko oblikuje ponudnik storitve podjetje Microsoft.
Postavlja se vprašanje, ali so učenci in njihovi skrbniki seznanjeni s to politiko in ali imajo možnost izbire, da vanjo privolijo ali ne ter kljub morebitni ne-privolitvi še vedno uporabljajo orodja potrebna za pouk na daljavo? Otroci veljajo za ranljivo družbeno skupino, tudi zato konvencija o otrokovih pravicah v 3. členu določa, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi ter zagotavljanje njegove blaginje. Zanimati bi nas torej moralo ne le kaj se dogaja z osebnimi podatki mladoletnikov, temveč tudi kaj vse ostaja v sivi coni, česa vse ne vemo, kar tehnološki giganti vedo o nas ter s tem ustvarjajo dobičke?
Med interesi otrok in korporacij
Pohvalno je, da so nekatere šole učencem ponudile izobraževalne vsebine, ki so jih seznanile z varovanjem osebnih podatkov na spletu, kar bi pravzaprav moralo postati del obveznega kurikula. Nenaslovljeni pa ostajajo tržni mehanizmi delovanja spleta. V digitalnem svetu podatki namreč postajajo del identitete posameznika ter nova oblika valute. Ni naključje, da so med največjimi dobičkarji v času pandemije COVID prav spletni giganti Amazon, Google, Microsoft, Facebook in Apple.
Kot ugotavlja socialna psihologinja Shoshana Zuboff v knjigi The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontier of Power (2019) uporabniki tehnologije (pametnih telefonov, računalnikov in tablic), med katere sodijo tudi otroci, zanje niso potrošniki ali stranke, temveč surovina. Algoritmi namreč nenehno črpajo podatke o izkušnjah uporabnikov. Celotno človekovo življenje od čutenja in dejanj pa vse do preferenc generira vedenjske podatke, ki jih spletni giganti prodajajo v tržne namene ter ustvarjajo dobičke prav zato, ker so jim ti podatki na voljo brezplačno, hkrati pa se povečuje nadzor nad življenjem ljudi, kar Shoshana Zuboff poimenuje nadzorovalni kapitalizem. V tem krasnem novem svetu ljudje ne prodajajo več svoje delovne sile, temveč dobesedno sami sebe v celoti. Od leta 2014 se je v želji po utrditvi svojega položaja v tehnološkem sektorju prav Microsoft najbolj odločno oprijel nadzorovalnega kapitalizma ter si zagotovil nenehen pretok vedenjskih podatkov s sistemom, ki si pogosto brez vednosti uporabnika jemlje pravico za prenos njegovih podatkov na Microsoftove strežnike. Trg je bogato nagradil to usmeritev, vrednost Microsoftovih delnic pa je skočila v nebo.
Zdi se, da je vprašanje blagostanja otrok kot ranljive družbene skupine pri pouku na daljavo v trenutnih okoliščinah zgolj kolateralna škoda. Bistveno je, da se ohranja ekonomski sistem, ki temelji na uničevanju narave ter povečevanju dobičkov in se trenutno seli v digitalni svet. V svetu, ki temelji na povečevanju dobičkov se od otrok ne pričakuje, da bodo znali razmišljati, temveč da bodo na eni strani dobri potrošniki, na drugi strani pa nič več bodoča delovna sila, temveč predvsem - surovina. Če že je digitalna preobrazba neizbežna, je ključno, da se ne zadovoljimo s tem, da znajo učenci uporabljati spletne učilnice in se na tečaju seznanijo z varnostjo na spletu. Vprašanje inovativnih hibridnih učnih modelov ter kombinacije pouka na daljavo in pouka v učilnicah nas oddaljuje od bistva. Izobraževalni sistem bi moral danes v okviru učnega načrta še toliko bolj razvijati kritično razmišljanje, učence podučiti o delovanju tehnologije, jih naučiti veščin programiranja in kodiranja, ter ozaveščati o negativnih vidikih tehnološkega napredka, predvsem o vplivu tehnološkega razvoja in uporabe podatkov na okolje. Poleg ozaveščanja o varni uporabi spleta in varovanju zasebnosti pa je ključno vključiti tudi ozaveščanje o delovanju tržnih mehanizmov in o vlogi podatkov v svetu kapitala. Vsega tega pa se bodo učenci ob postavljanju njihovega blagostanja na prvo mesto najbolj učinkovito naučili v fizičnih in ne virtualnih učilnicah.