Nisem pogrešal vrtca, pogrešal sem prijatelje
Barbara Turk Niskač, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije • Teja Močnik, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije
*Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Pogled: Oglasna priloga za starše, septembra 2020.
Biti doma, skrbeti za majhne otroke in družino je eden od življenjskih slogov, ki je bil v začetku 20. stoletja prevladujoč, saj so bile družinske skupnosti zaradi preživetvenih skrbi organizirane drugače.
Če danes otroci ostanejo doma, gre pri tem največkrat za izbiro in načrtno odločitev. Ob razglasitve epidemije pa se je s tem morala soočiti velika večina družin, ki jim je bil sicer tak način življenja doslej neznan. Zaradi zaprtih vrtcev, šol in dela od doma, je prišlo do združevanja različnih vlog, do sprememb domačega urnika in nalog, do nove organizacije življenja.
Družina in pomen institucij
Prenekateremu staršu se dan prične tako, da odpelje otroka v vrtec ali šolo. Medtem, ko starši opravljajo svoje zaposlitve, otroci dan preživijo v institucionalnem varstvu. Za varnost, prehrano, vzgajanje, tudi čustveno podporo, skrbijo osebe, ki so v ta namen zaposlene v inštituciji, v katero zahaja otrok. Institucionalizirano življenje, kakršnega poznajo sodobne družbe, tako prenaša jedro socializacije iz domačega, družinskega, na širše družbeno okolje. S tem se družba generacijsko razceplja. Za razliko od multigeneracijskih družin, kjer skupaj prepleteno živi po nekaj različnih generacij, ki si hkrati delijo tudi različne vloge, od dela, skrbi za gospodinjstvo, varovanja otrok, skrbi za starejše, namreč socializacija znotraj institucij poteka v določenem starostnem okvirju.
Kaj otroci pridobijo v varstvu doma in kaj v vrtcu?
Otrok tako že kot majhen vstopi v skupino večinoma enako starih otrok - sovrstnikov, čemur je prilagojen celoten vzgojno izobraževalni proces, hkrati pa se ti otroci intenzivno socializirajo tudi medsebojno, saj imajo v primeru homogenih skupin z otroki drugih starosti redkejše stike. Institucionalna socializacija je v primerjavi z multigeneracijskimi oblikami skupnosti osiromašena predvsem v pogledu, ko gre za vzpostavljanje empatije ter pri prenosu specifičnih znanj in izkušenj, ki se jih otroci od starejših učijo z opazovanjem. Red, ki ga prinaša bivanje v instituciji, sodelovanje in delo v skupini, upoštevanje norm, podrejanje, prilagajanje, formalno in neformalno učenje, izpolnjevanje dolžnosti in nalog, otrokom lahko pomeni tudi obremenitev, zato je marsikateremu malčku, pa tudi šolarju zaprtje vrtcev in šol v času epidemije prineslo določeno olajšanje in celo veselje, da je lahko ostal doma v družbi svoje družine. Obdobje izolacije je bilo tako resda priložnost, da se družinski člani povežejo, a hkrati bi za otroke dolgoročna omejitev stikov zgolj na ožje družinske člane, postala tudi omejujoča. Vrtec in šola namreč predstavljata instituciji, ki otrokom omogočata enakopravni izhodišči za vstop v družbo ter priložnost, da tudi otroci, ki izhajajo iz manj urejenih družinskih okolij izkusijo, da obstajajo tudi drugačni načini sobivanja. Poleg tega gre za instituciji, ki pomenita pomemben poligon za socialno učenje onkraj učnega načrta oziroma kurikula.
Odnosi in učenje med otroci
Starši se navadno osredotočamo na tisto, kar nam je vidno, npr. vrtčevski in šolski dnevni program, interesne dejavnosti, ocene in počutje otrok, vendar je družabno življenje otrok in socialno učenje precej bolj kompleksno. Čeprav se nam odraslim določeno obnašanje otrok včasih zdi nesmiselno, pa z vidika otroka predstavlja pomemben gradnik socialnega učenja in razvoja. Če opazujemo otroke v vrtcu, med šolskimi odmori in v podaljšanem bivanju vidimo, da ti pravzaprav nenehno razvijajo medsebojne interakcije. Predšolski otroci se med čakanjem na kosilo na primer igrajo igre besed, pri katerih eden izmed otrok začne igro s stavkom, drugi otroci pa nadaljujejo v istem stilu, na primer: »Pojedel bom blato.«, »Pojedel bom piščalko.«, »Pojedel bom dinozavra.«. Kadar pri tem naletijo na neodobravanje odraslih, verbalno obliko pogosto zamenja ena izmed številnih neverbalnih in razmeroma subtilnih oblik komuniciranja. Te oblike vključujejo celotno telo in pogosto temeljijo na oponašanju; otroci si začnejo na primer mežikati ali izmenično tapkati po mizi ter tako vzpostavijo vzajemen odnos.
Kako se pletejo vezi?
Otroci odnose vzpostavljajo tudi skozi igro, ustvarjalne dejavnosti, skupna delovna opravila, pa tudi na podlagi skupnih lastnosti in zanimanj. Po besedah otrok so prijatelji tisti, s katerimi se: »igramo, telovadimo, spuščamo po toboganu, tečemo, se lovimo ter skupaj sedimo«. Pomemben dejavnik pri sklepanju zavezništev predstavljajo tudi podobne frizure, špangice, oblekice, igrače in drugi zaželeni predmeti.
Skozi skupna dejanja, sodelovanje in iskanje povezovalnih elementov torej otroci vzpostavljajo skupno identiteto, pa tudi občutek zadovoljstva. Da lahko sodelujejo v skupni igri ali kakršnikoli drugi dejavnosti nenehno komunicirajo namere drugim ter hkrati prepoznavajo namere drugih, kar je ena izmed bistvenih sposobnosti, ki jih imamo ljudje. Rodimo se kot družbena bitja in se nemudoma začnemo vključevati v socialne odnose. Tudi v času izolacije so otroci že kmalu pričeli iskati različne možnosti za igro in stike s sovrstniki zunaj družinskega okolja: povedali so, da »ne pogrešajo vrtca, a pogrešajo prijatelje iz vrtca«.
Nisem pogrešal vrtca, pogrešal sem prijatelje
Barbara Turk Niskač, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije • Teja Močnik, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije
*Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Pogled: Oglasna priloga za starše, septembra 2020.
Biti doma, skrbeti za majhne otroke in družino je eden od življenjskih slogov, ki je bil v začetku 20. stoletja prevladujoč, saj so bile družinske skupnosti zaradi preživetvenih skrbi organizirane drugače.
Če danes otroci ostanejo doma, gre pri tem največkrat za izbiro in načrtno odločitev. Ob razglasitve epidemije pa se je s tem morala soočiti velika večina družin, ki jim je bil sicer tak način življenja doslej neznan. Zaradi zaprtih vrtcev, šol in dela od doma, je prišlo do združevanja različnih vlog, do sprememb domačega urnika in nalog, do nove organizacije življenja.
Družina in pomen institucij
Prenekateremu staršu se dan prične tako, da odpelje otroka v vrtec ali šolo. Medtem, ko starši opravljajo svoje zaposlitve, otroci dan preživijo v institucionalnem varstvu. Za varnost, prehrano, vzgajanje, tudi čustveno podporo, skrbijo osebe, ki so v ta namen zaposlene v inštituciji, v katero zahaja otrok. Institucionalizirano življenje, kakršnega poznajo sodobne družbe, tako prenaša jedro socializacije iz domačega, družinskega, na širše družbeno okolje. S tem se družba generacijsko razceplja. Za razliko od multigeneracijskih družin, kjer skupaj prepleteno živi po nekaj različnih generacij, ki si hkrati delijo tudi različne vloge, od dela, skrbi za gospodinjstvo, varovanja otrok, skrbi za starejše, namreč socializacija znotraj institucij poteka v določenem starostnem okvirju.
Kaj otroci pridobijo v varstvu doma in kaj v vrtcu?
Otrok tako že kot majhen vstopi v skupino večinoma enako starih otrok - sovrstnikov, čemur je prilagojen celoten vzgojno izobraževalni proces, hkrati pa se ti otroci intenzivno socializirajo tudi medsebojno, saj imajo v primeru homogenih skupin z otroki drugih starosti redkejše stike. Institucionalna socializacija je v primerjavi z multigeneracijskimi oblikami skupnosti osiromašena predvsem v pogledu, ko gre za vzpostavljanje empatije ter pri prenosu specifičnih znanj in izkušenj, ki se jih otroci od starejših učijo z opazovanjem. Red, ki ga prinaša bivanje v instituciji, sodelovanje in delo v skupini, upoštevanje norm, podrejanje, prilagajanje, formalno in neformalno učenje, izpolnjevanje dolžnosti in nalog, otrokom lahko pomeni tudi obremenitev, zato je marsikateremu malčku, pa tudi šolarju zaprtje vrtcev in šol v času epidemije prineslo določeno olajšanje in celo veselje, da je lahko ostal doma v družbi svoje družine. Obdobje izolacije je bilo tako resda priložnost, da se družinski člani povežejo, a hkrati bi za otroke dolgoročna omejitev stikov zgolj na ožje družinske člane, postala tudi omejujoča. Vrtec in šola namreč predstavljata instituciji, ki otrokom omogočata enakopravni izhodišči za vstop v družbo ter priložnost, da tudi otroci, ki izhajajo iz manj urejenih družinskih okolij izkusijo, da obstajajo tudi drugačni načini sobivanja. Poleg tega gre za instituciji, ki pomenita pomemben poligon za socialno učenje onkraj učnega načrta oziroma kurikula.
Odnosi in učenje med otroci
Starši se navadno osredotočamo na tisto, kar nam je vidno, npr. vrtčevski in šolski dnevni program, interesne dejavnosti, ocene in počutje otrok, vendar je družabno življenje otrok in socialno učenje precej bolj kompleksno. Čeprav se nam odraslim določeno obnašanje otrok včasih zdi nesmiselno, pa z vidika otroka predstavlja pomemben gradnik socialnega učenja in razvoja. Če opazujemo otroke v vrtcu, med šolskimi odmori in v podaljšanem bivanju vidimo, da ti pravzaprav nenehno razvijajo medsebojne interakcije. Predšolski otroci se med čakanjem na kosilo na primer igrajo igre besed, pri katerih eden izmed otrok začne igro s stavkom, drugi otroci pa nadaljujejo v istem stilu, na primer: »Pojedel bom blato.«, »Pojedel bom piščalko.«, »Pojedel bom dinozavra.«. Kadar pri tem naletijo na neodobravanje odraslih, verbalno obliko pogosto zamenja ena izmed številnih neverbalnih in razmeroma subtilnih oblik komuniciranja. Te oblike vključujejo celotno telo in pogosto temeljijo na oponašanju; otroci si začnejo na primer mežikati ali izmenično tapkati po mizi ter tako vzpostavijo vzajemen odnos.
Kako se pletejo vezi?
Otroci odnose vzpostavljajo tudi skozi igro, ustvarjalne dejavnosti, skupna delovna opravila, pa tudi na podlagi skupnih lastnosti in zanimanj. Po besedah otrok so prijatelji tisti, s katerimi se: »igramo, telovadimo, spuščamo po toboganu, tečemo, se lovimo ter skupaj sedimo«. Pomemben dejavnik pri sklepanju zavezništev predstavljajo tudi podobne frizure, špangice, oblekice, igrače in drugi zaželeni predmeti.
Skozi skupna dejanja, sodelovanje in iskanje povezovalnih elementov torej otroci vzpostavljajo skupno identiteto, pa tudi občutek zadovoljstva. Da lahko sodelujejo v skupni igri ali kakršnikoli drugi dejavnosti nenehno komunicirajo namere drugim ter hkrati prepoznavajo namere drugih, kar je ena izmed bistvenih sposobnosti, ki jih imamo ljudje. Rodimo se kot družbena bitja in se nemudoma začnemo vključevati v socialne odnose. Tudi v času izolacije so otroci že kmalu pričeli iskati različne možnosti za igro in stike s sovrstniki zunaj družinskega okolja: povedali so, da »ne pogrešajo vrtca, a pogrešajo prijatelje iz vrtca«.