Barbara Turk Niskač, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije • Teja Močnik, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije
*Prispevek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 10.4.2021
Učinki sprememb, s katerimi je pandemija posegla v obstoječi šolski proces, pridobivajo povsem konkreten obraz. Kakor se je izkazalo doslej, je kvaliteta učnega procesa na daljavo nižja, otroci in mladostniki se soočajo s pomanjkanjem gibanja in padcem motoričnih spretnosti, hkrati pa so v imenu »boja proti pandemiji« številne obšolske dejavnosti, kot so šole v naravi, kulturne, umetniške, tehnične, športne ter raznovrstne interesne dejavnosti odpadle ali bile izvedene v zelo okrnjenem obsegu. Upad tovrstnih vsebin tako prinaša določeno kulturno in socialno osiromašenje otrok, kar bi lahko imelo vpliv na vrednostne sisteme prihodnjih generacij.
Skrb za otroke in mlade je v slovenski družbi na dokaj visoki ravni. Brezplačni presejalni in sistematski zdravstveni pregledi za nosečnice, novorojenčke, predšolske otroke in šolarje, zobozdravstveno varstvo, letovanja za otroke iz socialno šibkejših družin, sofinancirani vrtci in šolska prehrana ter dodatni športni, tehnični, umetniški in kulturni programi v šolah, delujejo kot korektiv pri zagotavljanju enakih možnosti med otroki. So odraz družbene blaginje, ki se je v Sloveniji vzpostavila skozi pretekla obdobja, v tem pogledu pa tudi eno od meril, kako visoko na družbeni lestvici vrednot otroci in mladostniki so.
V času trajanja pandemije so bili prav otroci in mladi deležni izjemno strogih in nesorazmernih ukrepov, od katerih je zagotovo najbolj problematično dolgoročno zapiranje šol. Bržkone je to gesta, ki skrb za otroke in mladoletnike kot ranljivo družbeno skupino, postavlja pod vprašaj, s tem pa tudi pretresa sam pomen otroštva in mladosti kot specifične družbene vrednote, ki se z vsemi omenjenimi posegi kot taka precej krha.
Pandemija: test za šolo enakih možnosti
Omejevanje stikov in zapiranje v mehurčke je med drugim še zlasti poseglo v življenje najmlajših otrok, predvsem na njihove medvrstniške odnose, ki so bolj kot digitalni, še vedno fizični. Vsako zapiranje vrtcev in šol, zato pomeni tudi zapiranje otrok v ozek, najpogosteje družinski krog in omejevanje socializacije ter krčenje njihovega izkustvenega sveta. Pri tem so otroci prikrajšani za številne medvrstniške izkušnje in neformalne oblike učenja, s čimer je okrnjeno tudi prvo vzpostavljanje njihovih povsem lastnih kultur, neodvisnih od svetov odraslih in tako torej tudi prvi koraki v samostojnost. Preteklo leto je prav tako pokazalo, da otroci za šolsko delo doma nimajo enakih pogojev. Stanje je še zlasti problematično, kadar govorimo o učni in psihološki podpori, poleg tega pa je pandemija v veliki meri zarezala tudi na področje kulturnega, športnega, tehničnega in umetniškega udejstvovanja otrok.
Pri tem so zaskrbljujoče predvsem odločitve ozkega političnega in interesnega kroga odločevalcev, ki zdravstvene okoliščine izrabljajo za slabo pretehtane ukrepe, s katerimi se na račun parcialnih zdravstvenih učinkov zanemarja zdravje otrok in mladostnikov kot celoto. Nedavna prekinitev sofinanciranja posebnega programa športnih aktivnosti v šolah, bo tako še poglobila negativne posledice na gibalni razvoj otrok, hkrati pa bo vplivala tudi na tisti vidik socializacije, ki se kaže v dostopnosti in enakih možnostih.
Šola pri nas je tradicionalno namreč precej več kot le prostor pridobivanja formalnega znanja in veščin, kar je moč opaziti v pestri ponudbi kulturnih, umetniških in športnih vsebin, ki jih šole ponujajo v okviru svojega programa, pa tudi obšolskih interesnih dejavnosti ter podaljšanega bivanja za mlajše učence. Številne interesne dejavnosti šolski mentorji ponujajo brezplačno, nekatere dejavnosti zunanjih izvajalcev pa so v šolskih prostorih subvencionirane ter tudi iz logističnih razlogov marsikateri družini dostopnejše.
Sprva počasen proces spreminjanja, ki ga je bilo sicer mogoče opazovati še preden so v šolski ustroj posegli pandemski ukrepi, se je pospešil prav pod okriljem pandemije. Povečevanje državnega sofinanciranja za dejavnosti v privatnem interesu na račun zmanjševanja obsega dodatnih dejavnosti v okviru šolskih programov ter porast plačljivih zunajšolskih aktivnosti, že dlje časa postavlja javno šolstvo pred podobne izzive, ki smo jim priča v javnem zdravstvu. Toda ravno obogatitveni programi, vključeni v standardno shemo šolskega kurikula ter neobvezne aktivnosti, kakor so dodatni in dopolnilni pouk ter interesne dejavnosti, namreč še zdaleč niso samo popestritev šolskega dela, pač pa med drugim omogočajo pridobivanje veščin ter razširjajo vsem dostopen spekter znanj in zanimanj, ki so zunaj šolskega okolja bodisi plačljive, bodisi za nekatere otroke kako drugače nedostopne.
Finančni vložki v šport otrok v počitniškem času na primer, zagotovo ne morejo nadomestiti kontinuitete šolskega programa, niti ne zajeti enakega števila otrok. Kadar se programi izvajajo v okviru rednega šolskega časa, namreč pomeni, da so ga v enaki meri deležni vsi otroci, medtem, ko za vse ostale dejavnosti, ki potekajo zunaj šolskega okvira, to nikakor ne velja - celo nasprotno, pogosto gre za privilegij določenih otrok, bodisi, ker si nekaj lahko finančno privoščijo, bodisi zaradi kulturnega okolja iz katerega izvirajo. Hkrati na račun pandemskih ukrepov še večji zagon dobiva individualizem, saj ključno polje odgovornosti in izbir postajajo družinska okolja in tržno naravnane socializacijske institucije.
Razširjeni šolski program torej predstavlja korektiv socialnim, kulturnim in ekonomskim razlikam, z dodatnim znanjem in veščinami pa otroci pridobivajo enakovrednejše možnosti pri vstopanju v družbo, ter družbenem udejstvovanju nasploh. Krčenje obogatitvenih šolskih vsebin tako nima vpliva zgolj na področju znanj in veščin, pač pa mnogo širše in predvsem tam, kjer na prvi pogled ni tako očitno, torej na področju socialnih in kulturnih komponent otroštva, s katerimi se oblikujejo vrednostni sistemi otrok, ki se bodo sčasoma vnesli v splošni vrednostni sistem družbe. V takšnih okoliščinah šola kot socialna, pa tudi kulturna institucija, izgublja.
Otroci kot naložba
V zavetju pandemije se je, kakor to na primeru analize dogajanja v ZDA ugotavlja pedagog Henry A. Giroux v svojem delu Race, Politics and Pandemic Pedagogy: Education in a Time of Crisis (2021), neoliberalna ideologija že uspešno transformirala in čeprav ima naše kulturno okolje le malo skupnega z ameriškim, lahko tudi pri nas opazujemo sistematično spodkopavanje idej, vrednot, želja in načinov delovanja, ki posameznikom omogočajo, da postanejo kritični in angažirani člani družbe. Ob krepitvi nacionalizma, družbene atomizacije, populizma in vojaške retorike, se krči prostor demokratičnih vrednot, solidarnosti, složnosti, empatije in človečnosti.
Šola je bila v slovenskem kulturnem prostoru ves čas polje, kjer se je preizpraševalo, a kjer se je hkrati tudi ves čas bilo bitko za vrednote. Že v osemdesetih letih so se začele pojavljati kritike obstoječega družbenega sistema kot se je odražal na področju vzgoje in izobraževanja, pri čemer je vzgoja pridobila negativni prizvok indoktrinacije saj jo je marksistično-socialistična šola izrazito poudarjala. Toda že v 90. letih se je na primer Franc Pediček zavzel za kritičen odnos do umikanja vzgoje iz šole in njenega potiskanja v zasebnost družine.
Trenutno lahko povsem konkretno proces spreminjanja na vzgojno-izobraževalnem področju spremljamo v kontekstu obogatitvenih šolskih dejavnosti. Plavanje in smučanje sta denimo primera dveh veščin, ki ju mnogi obvladajo prav zaradi solidarnostnega šolskega modela, ki se je pričel oblikovati v povojnem obdobju. Bogat nabor interesnih dejavnosti, ki so se pri nas izvajale v okviru šol (mladi tehniki, radio-amaterski, dramski, literarni, likovni in fotografski krožki, pionirske hranilnice in zadruge, krožki OZN, glasbene šole itd.), korenini v petdesetih letih prejšnjega stoletja, k čemur se je desetletje kasneje pridružilo tudi podaljšano bivanje, pomembno mesto znotraj šolskega programa pa je ves čas zavzemal šport. Namen je bil jasen: omogočiti vsem otrokom, da se udejstvujejo v brezplačnih kulturnih, umetniških, tehničnih in športnih dejavnostih, s tem spoznavajo kaj jih zanima, v čem so dobri, kaj bi radi počeli, ko odrastejo, hkrati pa se vsestransko razvijajo.
Prekinitev financiranja dodatnih športnih dejavnosti, tudi učenja plavanja, čemur smo bili nedavno priča, je tako bolj kot ukrep zaradi izrednih pandemskih razmer, gesta rušenja splošnega blagostanja, prva kolateralna škoda pa so najranljivejše družbene skupine. Ob vsem tem je ukinjanje šolskih dejavnosti na račun kompenzacije s počitniškimi, zgolj nadaljnji korak k temu, kar se nakazuje že dlje časa: namreč, da se znanje, veščine in vrednote od solidarnostnega pomikajo k neoliberalističnemu modelu. Ta tihi prehod, v katerem okrepljen individualizem družbo splošne blaginje potiska v družbo privilegiranih posameznikov, je v pandemiji našel zaveznika - namesto šole kot institucije, ki bi blažila družbene neenakosti, tako nastaja institucija, ki neenakosti poglablja ali celo ustvarja. Vse to šolo odmika od poslanstva emancipacije znanja ter njenega prispevka k družbi solidarnosti in vključevanja, v kateri naj bi nastajali empatični in dovzetni posamezniki, kjer naj bi nastajali otroci in mladi, ki bi bili več kakor zgolj - blago.
Na svetovni ravni teorijo človeškega kapitala, ki tudi otroke razume kot investicijo, ter si prizadeva za restrukturiranje šol glede na potrebe trga, najbolj določno zagovarjata OECD in Svetovna banka. Kot lahko pod geslom human capital theory preberemo v The SAGE Encyclopedia of Children and Childhood Studies (2020), pa je tovrstno razumevanje otrok skozi prizmo ekonomske teorije ozkogledno, saj zanemarja vprašanje razreda, spola in etične pripadnosti ter družbenih in političnih odnosov moči, ki vplivajo na možnosti, ki jih imajo otroci. Še več, otrokom odreka pravico do človečnosti, enakih možnosti, svobode in osebne izpolnitve.
Tekmovalnost, samoiniciativa, fleksibilnost, inovativnost in odgovornost v rokah posameznika, so načela neoliberalne dogme, v kateri je na prodaj domala vse. Vzorec ukinjanja varovalk socialne in pravne države ter prelaganja odgovornosti in (ne)moči na posameznike, zasebne institucije ter mednarodne korporacije, se vzpostavlja na celotni družbeni ravni – od okoljevarstva do zdravstva, zato tudi šola ne more biti nikakršna izjema. Gre za tendence, ki poskušajo celotno družbo organizirati po tržnem modelu, v katerem vse, tudi posameznik, nastopa kot blago. V tem diskurzu so znanje, šolski sistem in otroci sami naložba.
Pandemična bitka za vrednote
Pandemija je razkrila številne razpoke znotraj globalne družbe. V splošnem je vplivala na povečano zavest o medsebojni povezanosti naših življenj – tako človeških kot drugih živih bitij ter narave. V kontekstu šolanja pa se je v danih okoliščinah tudi pri nas okrepilo zavedanje, da šola ni le prostor pridobivanja formalnega znanja, nabiranja točk in ocen na poti do uspeha, pač pa tudi prostor socializacije, druženja, emancipacije znanja in vsestranskega razvoja osebnosti, do česar ima vsak otrok enako pravico ne glede na ozadje družine iz katere izhaja. Pri tem se lahko spomnimo na Konvencijo o otrokovih pravicah, ki določa, da države pogodbenice »priznavajo otrokovo pravico do počitka in prostega časa, do igre in razvedrila« ter »spoštujejo in podpirajo otrokovo pravico polno se udeleževati kulturnega in umetniškega življenja in spodbujajo zagotavljanje ustreznih in enakih možnosti kulturnega, umetniškega, razvedrilnega in prostočasnega udejstvovanja«. V času pandemije so, na račun ene same, torej zdravja, ki pa se uresničuje na dokaj redukcionističen način, mnoge od teh pravic zapostavljene, kar na dolgi rok prinaša osiromašeno odraščanje - še toliko bolj za tiste, ki jim je bila šola še pred pandemijo eno od redkih okolij, kjer so se lahko uresničevali.
Institucija šole se je z otroki vred nedvomno znašla v zgodovinskem času. Pandemija je razplamtela bitko vrednot, izvirajočih iz različnih družbenih, političnih in ideoloških prepričanj. Šola je tako le ena od družbenih sfer na fronti, ki se dogaja med neoliberalističnimi tendencami ter na drugi strani solidarnostno usmerjenimi težnjami. A če se zdi, da so se neoliberalistična nagnjenja s pandemijo še okrepila, pa je to mogoče videti tudi v luči njihove lastne obrambe, kajti s pandemijo zahteve po bolj pravični in solidarni družbi, ki ji je enako mar za ljudi, živo in neživo naravo, postajajo vse bolj jasne, vse glasnejše in močnejše.
Barbara Turk Niskač, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije • Teja Močnik, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije
*Prispevek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 10.4.2021
Učinki sprememb, s katerimi je pandemija posegla v obstoječi šolski proces, pridobivajo povsem konkreten obraz. Kakor se je izkazalo doslej, je kvaliteta učnega procesa na daljavo nižja, otroci in mladostniki se soočajo s pomanjkanjem gibanja in padcem motoričnih spretnosti, hkrati pa so v imenu »boja proti pandemiji« številne obšolske dejavnosti, kot so šole v naravi, kulturne, umetniške, tehnične, športne ter raznovrstne interesne dejavnosti odpadle ali bile izvedene v zelo okrnjenem obsegu. Upad tovrstnih vsebin tako prinaša določeno kulturno in socialno osiromašenje otrok, kar bi lahko imelo vpliv na vrednostne sisteme prihodnjih generacij.
Skrb za otroke in mlade je v slovenski družbi na dokaj visoki ravni. Brezplačni presejalni in sistematski zdravstveni pregledi za nosečnice, novorojenčke, predšolske otroke in šolarje, zobozdravstveno varstvo, letovanja za otroke iz socialno šibkejših družin, sofinancirani vrtci in šolska prehrana ter dodatni športni, tehnični, umetniški in kulturni programi v šolah, delujejo kot korektiv pri zagotavljanju enakih možnosti med otroki. So odraz družbene blaginje, ki se je v Sloveniji vzpostavila skozi pretekla obdobja, v tem pogledu pa tudi eno od meril, kako visoko na družbeni lestvici vrednot otroci in mladostniki so.
V času trajanja pandemije so bili prav otroci in mladi deležni izjemno strogih in nesorazmernih ukrepov, od katerih je zagotovo najbolj problematično dolgoročno zapiranje šol. Bržkone je to gesta, ki skrb za otroke in mladoletnike kot ranljivo družbeno skupino, postavlja pod vprašaj, s tem pa tudi pretresa sam pomen otroštva in mladosti kot specifične družbene vrednote, ki se z vsemi omenjenimi posegi kot taka precej krha.
Pandemija: test za šolo enakih možnosti
Omejevanje stikov in zapiranje v mehurčke je med drugim še zlasti poseglo v življenje najmlajših otrok, predvsem na njihove medvrstniške odnose, ki so bolj kot digitalni, še vedno fizični. Vsako zapiranje vrtcev in šol, zato pomeni tudi zapiranje otrok v ozek, najpogosteje družinski krog in omejevanje socializacije ter krčenje njihovega izkustvenega sveta. Pri tem so otroci prikrajšani za številne medvrstniške izkušnje in neformalne oblike učenja, s čimer je okrnjeno tudi prvo vzpostavljanje njihovih povsem lastnih kultur, neodvisnih od svetov odraslih in tako torej tudi prvi koraki v samostojnost. Preteklo leto je prav tako pokazalo, da otroci za šolsko delo doma nimajo enakih pogojev. Stanje je še zlasti problematično, kadar govorimo o učni in psihološki podpori, poleg tega pa je pandemija v veliki meri zarezala tudi na področje kulturnega, športnega, tehničnega in umetniškega udejstvovanja otrok.
Pri tem so zaskrbljujoče predvsem odločitve ozkega političnega in interesnega kroga odločevalcev, ki zdravstvene okoliščine izrabljajo za slabo pretehtane ukrepe, s katerimi se na račun parcialnih zdravstvenih učinkov zanemarja zdravje otrok in mladostnikov kot celoto. Nedavna prekinitev sofinanciranja posebnega programa športnih aktivnosti v šolah, bo tako še poglobila negativne posledice na gibalni razvoj otrok, hkrati pa bo vplivala tudi na tisti vidik socializacije, ki se kaže v dostopnosti in enakih možnostih.
Šola pri nas je tradicionalno namreč precej več kot le prostor pridobivanja formalnega znanja in veščin, kar je moč opaziti v pestri ponudbi kulturnih, umetniških in športnih vsebin, ki jih šole ponujajo v okviru svojega programa, pa tudi obšolskih interesnih dejavnosti ter podaljšanega bivanja za mlajše učence. Številne interesne dejavnosti šolski mentorji ponujajo brezplačno, nekatere dejavnosti zunanjih izvajalcev pa so v šolskih prostorih subvencionirane ter tudi iz logističnih razlogov marsikateri družini dostopnejše.
Sprva počasen proces spreminjanja, ki ga je bilo sicer mogoče opazovati še preden so v šolski ustroj posegli pandemski ukrepi, se je pospešil prav pod okriljem pandemije. Povečevanje državnega sofinanciranja za dejavnosti v privatnem interesu na račun zmanjševanja obsega dodatnih dejavnosti v okviru šolskih programov ter porast plačljivih zunajšolskih aktivnosti, že dlje časa postavlja javno šolstvo pred podobne izzive, ki smo jim priča v javnem zdravstvu. Toda ravno obogatitveni programi, vključeni v standardno shemo šolskega kurikula ter neobvezne aktivnosti, kakor so dodatni in dopolnilni pouk ter interesne dejavnosti, namreč še zdaleč niso samo popestritev šolskega dela, pač pa med drugim omogočajo pridobivanje veščin ter razširjajo vsem dostopen spekter znanj in zanimanj, ki so zunaj šolskega okolja bodisi plačljive, bodisi za nekatere otroke kako drugače nedostopne.
Finančni vložki v šport otrok v počitniškem času na primer, zagotovo ne morejo nadomestiti kontinuitete šolskega programa, niti ne zajeti enakega števila otrok. Kadar se programi izvajajo v okviru rednega šolskega časa, namreč pomeni, da so ga v enaki meri deležni vsi otroci, medtem, ko za vse ostale dejavnosti, ki potekajo zunaj šolskega okvira, to nikakor ne velja - celo nasprotno, pogosto gre za privilegij določenih otrok, bodisi, ker si nekaj lahko finančno privoščijo, bodisi zaradi kulturnega okolja iz katerega izvirajo. Hkrati na račun pandemskih ukrepov še večji zagon dobiva individualizem, saj ključno polje odgovornosti in izbir postajajo družinska okolja in tržno naravnane socializacijske institucije.
Razširjeni šolski program torej predstavlja korektiv socialnim, kulturnim in ekonomskim razlikam, z dodatnim znanjem in veščinami pa otroci pridobivajo enakovrednejše možnosti pri vstopanju v družbo, ter družbenem udejstvovanju nasploh. Krčenje obogatitvenih šolskih vsebin tako nima vpliva zgolj na področju znanj in veščin, pač pa mnogo širše in predvsem tam, kjer na prvi pogled ni tako očitno, torej na področju socialnih in kulturnih komponent otroštva, s katerimi se oblikujejo vrednostni sistemi otrok, ki se bodo sčasoma vnesli v splošni vrednostni sistem družbe. V takšnih okoliščinah šola kot socialna, pa tudi kulturna institucija, izgublja.
Otroci kot naložba
V zavetju pandemije se je, kakor to na primeru analize dogajanja v ZDA ugotavlja pedagog Henry A. Giroux v svojem delu Race, Politics and Pandemic Pedagogy: Education in a Time of Crisis (2021), neoliberalna ideologija že uspešno transformirala in čeprav ima naše kulturno okolje le malo skupnega z ameriškim, lahko tudi pri nas opazujemo sistematično spodkopavanje idej, vrednot, želja in načinov delovanja, ki posameznikom omogočajo, da postanejo kritični in angažirani člani družbe. Ob krepitvi nacionalizma, družbene atomizacije, populizma in vojaške retorike, se krči prostor demokratičnih vrednot, solidarnosti, složnosti, empatije in človečnosti.
Šola je bila v slovenskem kulturnem prostoru ves čas polje, kjer se je preizpraševalo, a kjer se je hkrati tudi ves čas bilo bitko za vrednote. Že v osemdesetih letih so se začele pojavljati kritike obstoječega družbenega sistema kot se je odražal na področju vzgoje in izobraževanja, pri čemer je vzgoja pridobila negativni prizvok indoktrinacije saj jo je marksistično-socialistična šola izrazito poudarjala. Toda že v 90. letih se je na primer Franc Pediček zavzel za kritičen odnos do umikanja vzgoje iz šole in njenega potiskanja v zasebnost družine.
Trenutno lahko povsem konkretno proces spreminjanja na vzgojno-izobraževalnem področju spremljamo v kontekstu obogatitvenih šolskih dejavnosti. Plavanje in smučanje sta denimo primera dveh veščin, ki ju mnogi obvladajo prav zaradi solidarnostnega šolskega modela, ki se je pričel oblikovati v povojnem obdobju. Bogat nabor interesnih dejavnosti, ki so se pri nas izvajale v okviru šol (mladi tehniki, radio-amaterski, dramski, literarni, likovni in fotografski krožki, pionirske hranilnice in zadruge, krožki OZN, glasbene šole itd.), korenini v petdesetih letih prejšnjega stoletja, k čemur se je desetletje kasneje pridružilo tudi podaljšano bivanje, pomembno mesto znotraj šolskega programa pa je ves čas zavzemal šport. Namen je bil jasen: omogočiti vsem otrokom, da se udejstvujejo v brezplačnih kulturnih, umetniških, tehničnih in športnih dejavnostih, s tem spoznavajo kaj jih zanima, v čem so dobri, kaj bi radi počeli, ko odrastejo, hkrati pa se vsestransko razvijajo.
Prekinitev financiranja dodatnih športnih dejavnosti, tudi učenja plavanja, čemur smo bili nedavno priča, je tako bolj kot ukrep zaradi izrednih pandemskih razmer, gesta rušenja splošnega blagostanja, prva kolateralna škoda pa so najranljivejše družbene skupine. Ob vsem tem je ukinjanje šolskih dejavnosti na račun kompenzacije s počitniškimi, zgolj nadaljnji korak k temu, kar se nakazuje že dlje časa: namreč, da se znanje, veščine in vrednote od solidarnostnega pomikajo k neoliberalističnemu modelu. Ta tihi prehod, v katerem okrepljen individualizem družbo splošne blaginje potiska v družbo privilegiranih posameznikov, je v pandemiji našel zaveznika - namesto šole kot institucije, ki bi blažila družbene neenakosti, tako nastaja institucija, ki neenakosti poglablja ali celo ustvarja. Vse to šolo odmika od poslanstva emancipacije znanja ter njenega prispevka k družbi solidarnosti in vključevanja, v kateri naj bi nastajali empatični in dovzetni posamezniki, kjer naj bi nastajali otroci in mladi, ki bi bili več kakor zgolj - blago.
Na svetovni ravni teorijo človeškega kapitala, ki tudi otroke razume kot investicijo, ter si prizadeva za restrukturiranje šol glede na potrebe trga, najbolj določno zagovarjata OECD in Svetovna banka. Kot lahko pod geslom human capital theory preberemo v The SAGE Encyclopedia of Children and Childhood Studies (2020), pa je tovrstno razumevanje otrok skozi prizmo ekonomske teorije ozkogledno, saj zanemarja vprašanje razreda, spola in etične pripadnosti ter družbenih in političnih odnosov moči, ki vplivajo na možnosti, ki jih imajo otroci. Še več, otrokom odreka pravico do človečnosti, enakih možnosti, svobode in osebne izpolnitve.
Tekmovalnost, samoiniciativa, fleksibilnost, inovativnost in odgovornost v rokah posameznika, so načela neoliberalne dogme, v kateri je na prodaj domala vse. Vzorec ukinjanja varovalk socialne in pravne države ter prelaganja odgovornosti in (ne)moči na posameznike, zasebne institucije ter mednarodne korporacije, se vzpostavlja na celotni družbeni ravni – od okoljevarstva do zdravstva, zato tudi šola ne more biti nikakršna izjema. Gre za tendence, ki poskušajo celotno družbo organizirati po tržnem modelu, v katerem vse, tudi posameznik, nastopa kot blago. V tem diskurzu so znanje, šolski sistem in otroci sami naložba.
Pandemična bitka za vrednote
Pandemija je razkrila številne razpoke znotraj globalne družbe. V splošnem je vplivala na povečano zavest o medsebojni povezanosti naših življenj – tako človeških kot drugih živih bitij ter narave. V kontekstu šolanja pa se je v danih okoliščinah tudi pri nas okrepilo zavedanje, da šola ni le prostor pridobivanja formalnega znanja, nabiranja točk in ocen na poti do uspeha, pač pa tudi prostor socializacije, druženja, emancipacije znanja in vsestranskega razvoja osebnosti, do česar ima vsak otrok enako pravico ne glede na ozadje družine iz katere izhaja. Pri tem se lahko spomnimo na Konvencijo o otrokovih pravicah, ki določa, da države pogodbenice »priznavajo otrokovo pravico do počitka in prostega časa, do igre in razvedrila« ter »spoštujejo in podpirajo otrokovo pravico polno se udeleževati kulturnega in umetniškega življenja in spodbujajo zagotavljanje ustreznih in enakih možnosti kulturnega, umetniškega, razvedrilnega in prostočasnega udejstvovanja«. V času pandemije so, na račun ene same, torej zdravja, ki pa se uresničuje na dokaj redukcionističen način, mnoge od teh pravic zapostavljene, kar na dolgi rok prinaša osiromašeno odraščanje - še toliko bolj za tiste, ki jim je bila šola še pred pandemijo eno od redkih okolij, kjer so se lahko uresničevali.
Institucija šole se je z otroki vred nedvomno znašla v zgodovinskem času. Pandemija je razplamtela bitko vrednot, izvirajočih iz različnih družbenih, političnih in ideoloških prepričanj. Šola je tako le ena od družbenih sfer na fronti, ki se dogaja med neoliberalističnimi tendencami ter na drugi strani solidarnostno usmerjenimi težnjami. A če se zdi, da so se neoliberalistična nagnjenja s pandemijo še okrepila, pa je to mogoče videti tudi v luči njihove lastne obrambe, kajti s pandemijo zahteve po bolj pravični in solidarni družbi, ki ji je enako mar za ljudi, živo in neživo naravo, postajajo vse bolj jasne, vse glasnejše in močnejše.